Tadej Kobal, študent, čigar opis je predolg za naslov

Tadej Kobal je pred kratkim dopolnil 19 let. In ravno zanj lahko rečemo, da velja rek: mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most. Tadej je zapisano potrdil s pobudo o ustanovitvi knjižnice v svojem kraju Slap pri Vipavi. Preskočil je marsikateri most, povezal sokrajane in skupaj so ponovno vzpostavili delujočo knjižnico. Takrat še v okviru Karitasa, kjer je več let deloval kot prostovoljec. Poleg študija je dejaven pri Sindikatu Mladi plus, v Evropskem mladinskem parlamentu, v času evropskih volitev je sodeloval pri projektu Grem volit! evropske poslance, piše svoj blog. Lani je zanj glasovalo največ kandidatov za ime leta Val202. 

Po podelitvi Ime leta Val202 so zapisali, da si "znanilec nove dejavne generacije, v prihodnost zazrte in samozavestne množice." Kako bi se sam opisal?

Res je, da sem aktiven na več različnih področjih, ki pa jim je vendarle skupno to, da skušam stvari v družbi spreminjati na bolje skozi več različnih projektov. Če je časovno in organizacijsko le mogoče, se vključujem v čim večje število projektov, za katere verjamem, da so dobri ter da imajo potencial. Res je, da to večinoma vključuje prostovoljsko delo, ni pa vedno tako, saj sem na primer na Sindikatu Mladi plus za svoje delo plačan, enako je veljalo za projekt Grem volit! evropske poslance. Prostovoljstvo vsem ponuja možnost, da naredimo nekaj dobrega, istočasno pa se še naučimo novih stvari, spoznamo nove ljudi, nove kraje in tako naprej. Prav preko prostovoljstva lahko pridobimo številne izkušnje ter kompetence in veščine, ki nam bodo v življenju večkrat prišle prav.

Moram poudariti, da sem bil pri Karitas redni prostovoljec več kot šest let in v okviru svojega delovanja sem res pomagal tudi pri ustanovitvi Slapenske knjižnice, sedaj pa od oktobra tam nisem več prostovoljec, tudi uradno ne. Razlogi za moj odhod so različni; od študija v Ljubljani do različnih vizij glede razvoja programa, znotraj katerega je med drugim nastala knjižnica. Rad bi poudaril, da sem še del mladinske aktivistične skupine Start the Change Ajdovščina, ki deluje v okviru Amnesty International Slovenije.

Decembra preteklo leto si prejel naziv Ime leta na Valu 202. Priznanje si si prislužil s tem, ko si v svojem kraju, Slapu pri Vipavi, pomagal ustanoviti knjižnico. Zakaj ravno knjižnica?

Ideja za obuditev vaške knjižnice po več kot stotih letih ni moja ideja, temveč smo do te ideje spontano prišli na enem izmed družabnih dogodkov, ki je, zanimivo, potekal prav v tistem prostoru, kjer danes stoji knjižnica. Na Slapu smo skozi zgodovino nekaj knjižnic že imeli, zaradi požarov in fašizma pa knjižnice tu sto let ni bilo. Na Slapu ni nekega drugega prostora, kjer bi se mladi in ostali redno srečevali in tako praktično edini družabni prostor predstavlja nekdanja osnovna šola, kjer že več kot deset let v okviru Karitas deluje socialnovarstveni program Popoldan na cesti. Ta program poleg vinarskega društva ter Zavoda Slap, organizira veliko večino dogodkov na Slapu, od družabnih in športnih delavnic, pa do organizacije dneva staršev in Miklavževanja. Zdelo se nam je smiselno, da bi tudi knjižnico vzpostavila ista ekipa. Kar je bistvenega pri tej stavbi in knjižnici je, da je bilo oboje narejeno na prostovoljski bazi, kar daje knjižnici poseben pečat.

Kako si se lotil vsega? Kje si dobil knjige, prostor?

Knjižnica je bil res zahteven projekt, ki je zahteval veliko časa in energije, zato je bistveno, da se tega projekta nisem loteval sam, temveč da smo sodelovali v skupini približno dvajsetih posameznikov, med katerimi je bilo kar nekaj srednješolcev. Kmalu smo organizirali sestanek ter začeli z zbiranjem knjig, iskanjem finančnih sredstev za nakup omar in tako dalje. S prostorom in knjigami nismo imeli posebnih težav. Prostor, kjer se danes nahaja knjižnica, je bil že prej namenjen druženju, predvsem programu Popoldan na Slapu, v okviru katerega je pozneje nastala knjižnica. Knjige smo najprej zbirali na Slapu v smislu, da smo objavili plakate, da se odpira knjižnica ter da zbiramo knjige, pozneje pa smo jih prejeli v dar tudi od več slovenskih založb, kasneje pa so nas ljudje začeli sami kontaktirati ali še vedno sprejemamo knjige. Največjo oviro so nam, po mojem mnenju, predstavljali finančni stroški, povezani z nakupom omar za knjige. Nekaj smo jih kupili s prostovoljnimi prispevki, nekaj z denarjem Karitas, kar lep delež pa smo dobili, ko je neki družini umrl dedek in so denar namesto za sveče namenili knjižnici.

Kako deluje knjižnica? Kolikor mi je znano, ni del nobene matične knjižnice. Kako je s članarino, načinom izposoje in vračanjem?

Res je, knjižnica ni del nobene druge knjižnice. Knjižnico smo postavili prostovoljci ter prostovoljci v njej še vedno delajo in skrbijo zanjo. Knjižnica je odprta enkrat tedensko. Izjemoma je izposoja oziroma vračilo knjig mogoče tudi ob drugih družabnih dogodkih, ki jih organizirajo isti prostovoljci. Članarine v knjižnici ni, izposoja in vračilo pa temeljita na zaupanju. Prav tako ni nobenih omejenih rokov izposoje. Na Slapu se tako ali tako večinoma med seboj precej dobro poznamo in tako do sedaj večjih težav s tovrstnim sistemom ni bilo. 

Kaj tebi pomeni knjiga? Na svojem blogu pišeš tudi o pomenu branja, vrednosti knjige…

Branje knjig je pomembno za vse generacije, saj nam ponuja določene specifične doživljaje, ki jih ne moremo pridobiti na noben drug način. Prepričan sem na primer, da imajo otroci, ki več berejo, bistveno manj težav pri pisanju spisov. V prihodnosti bodo zagotovo imeli prednosti pri zaposlovanju prav tisti delavci, ki bodo imeli znanja z najrazličnejših področij ter jih bodo znali povezovati med sabo. Knjiga nam to povezovanje veliko lažje omogoči kot, na primer, iskanje podatkov na internetu, saj je knjiga vendarle neko obsežno besedilo, povezano v celoto, medtem ko na internetu pogosteje iščemo zgolj določene podatke. Zdaj in v prihodnosti bomo potrebovali oboje, zato je prav, da po knjigah posegamo prav vsi, vsaj na dopustu, če drugače ne utegnemo.

Pojdiva še malce nazaj: si še dejaven v Evropskem mladinskem parlamentu? Kaj konkretno počneš, kje si prisoten?

Tako je, še vedno sem aktiven član Evropskega mladinskega parlamenta. Trenutno sem v slovenskem istoimenskem društvu član dveh delovnih skupin, in sicer delovne skupine za regionalni razvoj ter delovne skupine za zbiranje sredstev. Ne več sejah tako doma kot v tujini sem sodeloval kot delegat, na eni izmed regionalnih sej, ki je potekala v Ljubljani, pa opravljal vlogo organizatorja. Evropski mladinski parlament je odlično mesto za vse mlade, ki jih zanimajo trenutne problematike in njihovo reševanje na ravni Evropske unije. Velikokrat slišimo, da mladih težave odraslih ne zanimajo, sam pa prav preko članstva v tej organizaciji opažam prav nasprotno. Mladi si želimo, da bi odkrili pravi način, da bi nas odrasli in starejši bolj upoštevali.

Deluješ tudi v sindikatu Mladi plus, sindikatu dijakov, študentov in mladih brezposelnih. Kaj počneš na tem področju? In kako si stopil v stik z njimi?

Sindikatu Mladi plus sem se pridružil junija lani, tik po maturi. Takrat sem bil še dijak Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina in na naši šoli smo imeli njihove letake. Rekel sem si; zakaj se ne bi včlanil? In sem se. Kmalu potem sem spoznal ekipo, postal sem aktivist ter član izvršnega odbora. Aktivnosti v okviru Sindikata Mladi plus so različne, na primer septembra smo zbirali podpise za predlog spremembe zakona, ki bi omogočal višja nadomestila za prehrano za delavce v komunalnih podjetij, ki so v občinski lasti, aktivni smo bili pri preprečevanju ukinitve dodatka na delovno aktivnost, potem smo imeli velik pomen pri dvigu minimalne študentske postavke in še bi lahko naštevali. Na kratko lahko zaključim, da se borimo za pravice delavcev, študentov, dijakov in mladih brezposelnih tako skozi konkretne ukrepe, kot skozi promocijo, izobraževanja, usposabljanja in podobno.

Si v prvem letniku politologije na Fakulteti za družbene vede. Verjamem, da spremljaš tako svetovno kot domačo politiko. Česa je po tvojem mnenju preveč in česa premalo pri obeh?

Tako pri svetovni kot tudi pri domači politiki je preveč poudarjanja osebnih zadev ljudi, ki kandidirajo za kakršnekoli položaje. Na primer: ko nekdo kandidira za predsednika države, se poglabljamo v njegovo osebno življenje, namesto da bi se bolj posvetili idejam, ki jih ima glede vodenja države.

Če bi imel moč spremeniti zakone, v Sloveniji in na evropski ravni, kateri bi bil prvi, ki bi ga ali spremenil ali uvedel? Kaj bi pisalo v tem zakonu?

V prvi vrsti bi morali bistveno izboljšati javni prevoz tako v Sloveniji kot na ravni Evropske unije. Javni prevozi med državami morajo biti med seboj povezani, na primer, da lahko nekdo od Pariza do Ljubljane potuje brez dolgega čakanja in visokih cen vozovnic. Javni prevoz bi morali še dodatno sofinancirati, da bi se uvedlo še več linij, ki niso donosne, recimo do posameznih vasi. Slovenske železnice so po toliko desetletjih zanemarjanja nujno potrebne finančnih vlaganj. Tako lahko razbremenimo okolje, zmanjšamo gnečo v večjih mestih, razvijamo vse slovenske pokrajine in tako dalje. Drug bistven poseg bi bil zagotovo decentralizacija države na več manjših regionalnih središč, ki bi prevzela določene funkcije, ki se trenutno vršijo na ravni države. Smo majhna država, vendar pa imamo ogromno lokalnih posebnosti, ki jih je smiselno urejati na lokalni ravni.

Kje se vidiš čez recimo 10 let?

Sam si zelo redko postavljam načrte, dolgoročne pa še redkeje. Vsekakor si želim, da bi tudi čez deset let še vedno ohranil pozitiven pogled na stvari okoli sebe. Za vse slabe stvari se slej ko prej najde rešitev, ki pa je nikoli ne najdemo, če na vse gledamo kot nujno zlo. Sicer pa verjamem, da bom tudi takrat ostal karseda aktiven član družbe.

Za konec pa še: na koga ali kam se lahko obrnemo, če želimo podariti knjigo Slap'nski knjižnici?

Kot omenjeno na začetku, žal nisem več prostovoljec na tem projektu, zato je najbolje, da se ljudje, ki želijo komunicirati glede Slapenske knjižnice, obrnejo na gospo Tatjano Rupnik, vodjo programa znotraj katerega deluje knjižnica na pnc.karitas@gmail.com ali 041 762 029.

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: Tadej Kobal, osebni arhiv