V okviru projekta Kolegice  je bila v maju 2019 izvedena anketa Mlade ženske na trgu dela, na katero je odgovorilo več kot 500 mladih žensk, starih med 20 in 35 let. Na Zavodu Nefiks so se za razširjeno ciljno skupino (nad 29 let), odločili tudi na podlagi tega, da se nanje obrača predvsem generacija mladih žensk na 30. letom, ki menijo, da so po krivici izpadle iz vseh ukrepov Jamstva za mlade, da so bile žrtve recesije in da imajo na trgu dela zaradi tega še vedno slabše možnosti. Anketa je dejansko pokazala slabše stanje na marsikaterem področju v tej starostni skupini.

Z anketo so preverjale, kako mlade ženske občutijo prehod na trg dela, s kakšnimi izzivi se ob tem soočajo, kje vidijo morebitne ovire za svoj napredek, kako jih premagujejo, videti pa tudi, če se je situacija v času recesije za mlade ženske zares izboljšala. Rezultati so zanimivi, komentarji udeleženk pa odslikajo in ilustrirajo grafične prikaze.

Anketa ni nastala na podlagi reprezentativnega vzorca, a zagotovo več kot 500 anketirank zagotavlja vpogled v občutenje in razmišljanje generacije mladih žensk, ki ga ne moremo zanemariti. Ne glede na to, da zaobjema majhen vzorec populacije, ki jo obravnava, pa Tea Jarc, predsednica Sindikata Mladi plus pozdravlja pobude, ki omogočajo vpogled v položaj mladih delavk in delavcev in vseh na trgu dela, saj tovrstnih raziskav, po njenem mnenju, primanjkuje, možnost ugotovitev s terena pa se posledično redko da "podkrepiti s konkretnimi podatki, ki pa so izjemno dragoceni, saj le tako lahko nudimo ustrezno podporo našim članicam, kot tudi sodelujemo pri oblikovanju primernih politk, ki naj uspešneje naslovijo položaj določenih skupin."

Tea Jarc meni, da anketa v veliki meri potrjuje to, kar opažajo na Sindikatu Mladi plus pri njihovem delu s študentkami, mladimi brezposelnimi, prekarnimi delavkami in delavci. Ugotavljajo, da je prav "položaj mladih žensk velikokrat slabši v primerjavi s položajem z moških ali starejših. Tudi same nacionalne politike so velikokrat šibke na področju oblikovanja usmerjenih ukrepov za specifične ciljne skupine, zato ne preseneča dejstvo, da se večina anketirank počuti nenaslovljene in imajo občutek, da jim ukrepi sheme Jamstvo za mlade niso pomagali."

Znotraj sheme Jamstvo za mlade obstaja več kot 50 različnih ukrepov, a le nekaj izmed njih naslavlja direktno položaj mladih žensk in "še med temi je bil najbolj poznan ukrep za spodbujanje podjetništva mladih žensk, ki pa se je v veliki meri izkazal za problematičnega, kar so nakazale tudi same anketiranke." ugotavlja Tea in dodaja, da anketa potrjuje tudi terenska opažanja Mladih plus pri delu s študentkami, mladimi brezposelnimi, prekarnimi delavkami in delavci. Splošno ugotovitev ankete o diskriminaciji žensk na trgu dela, ki jo ta anketa potrjuje, Tea Jarc vidi kot najbolj povedno: “Tudi na Sindikatu Mladi plus nam naše članice vsakokrat poročajo, da imajo občutek, da je njihov položaj na trgu dela slabši in so bolj podvržene diskriminaciji, predvsem v času zaposlitve. Kljub temu, da veliko ankterirank pozna zakonodajo in ve, da delodajalci npr. pri zaposlovanju ter na samih razgovorih ne smejo spraševati o načrtovanju družine, se jim to vseeno dogaja. Zdi se nam izjemno pozitivno, da so mlade ženske do tega kritične in da prepoznajo kršitve. Da tega ne sprejemajo kot nekaj samoumevnega, temveč se zavedajo krivice. To je namreč prvi korak k temu, da se učinkovito naslovi disriminacijo ter se jo aktivno preprečuje.”

Hkrati pa je Jarc mnenja, da samo zavedanje žensk o diskriminaciji ne bo dovolj. “Vprašanje, ki se zastavlja - tako mladim ženskam, kot nam na Sindikatu Mladi plus -, je; kaj storiti po tem, ko je jasno, da gre za disriminacijo in kršitev zakona? Kako odreagirati na samem razgovoru za službo, ko dobimo tako vprašanje? Kako se proti temu boriti?” Sama pravi, da ravno zato vedno pozivajo, da se je potrebno proti vsakršni diskriminaciji jasno zoperstaviti z opozarjanjem in prijavljanjem tovrstnih kršitev, saj zakon na tem področju predpostavlja ukrepanje v takih primerih, vendar pa se to lahko izvrši samo v primerih, da se poda prijava. "Ženske moramo zato ne biti zgolj kritične do takega ravnanja, temveč se proti njemu tudi aktivno boriti, tako na individualni, kot na kolektivni ravni." je prepričana Tea Jarc in hkrati poziva politike k spodbujanju polnovrednega vključevanje mladih žensk na trg dela in zagotavljanje dostojnega delo vsem.  "To področje je bilo v veliki meri zapostavljeno, a mislimo, da so podatki, predstavljeni v anketi, ki pričajo o slabem položaju mladih žensk, alarm za ukrepanje na tem področju, ki je nujno potrebno." zaključuje Jarc. 

Rezultate ankete so komentirali tudi na Inštitutu za proučevanje enakosti spolov (IPES). Njihovo razumevanje enakosti spolov temelji na predpostavki, da enakost vključuje "najširši sklop enakih možnosti, za ženske in moške, ki obsega vsakršno udejstvovanje v javnem ali zasebnem življenju in sega že v okoliščine nastanka teh izbir. Prav tako morajo vsi člani neke družbe, ki temelji na enakosti spolov, uživati enako prepoznavnost in si deliti enako moč, ter imeti enak dostop do te moči. Ob tem je seveda nujna tudi odsotnost stereotipnih predstav in diskriminacije." Pri tem pa, kot so zapisali na svoji spletni strani, enakost spolov "nikakor ne enačimo z istostjo spolov, ki bi namigovala na podobnosti med ženskami in moškimi, temveč jo utemeljujemo na sprejemanju razlik oziroma drugačnosti med ženskami in moškimi ter enakem vrednotenju teh razlik in različnih družbenih vlog." 

Podobno kot Tea Jarc, na Inštitutu za proučevanje spolov (IPES) z velikim veseljem in zanimanjem pozdravljajo izvedbo vsake raziskave, ki "pomaga osvetljevati neupravičeno otežen položaj, ki ga ženske na trgu dela uživajo." Po njihovem mnenju je dodana vrednost raziskave gotovo v tem, da daje, tako političnim odločevalcem kot tudi (naj)širši javnosti, možnost seznanitve in potrebnega sistemskega ukrepanja v zvezi s stvarnostjo, ki doleti mlade iskalke prve zaposlitve. Hkrati se zavedajo, da je "problematika položaja žensk na trgu delovne sile kompleksna in v vseh fazah prepletena z diskriminacijo, spolnimi stereotipi in spolnimi normami, ki pomembno vplivajo najprej na izbiro študijske (oziroma poklicne, profesionalne). Zato pride najprej do pojava horizontalne poklicne segregacije, nato pa se ženske v poklicih znajdejo še pod steklenim stropom, ko jim je zaradi vertikalne segregacije onemogočeno napredovanje na najvišja odločevalska mesta."

Ana Pavlič, strokovna sodelavka IPES ugotavlja, da rezulati ankete potrjujejo že znano dejstvo razlike med spoloma, ki jo kaže višina prejetega osebnega dogodka mladih žensk, saj ženske v Sloveniji v povprečju zaslužijo 8 % manj kot moški (na ravni delovnih mest – ob enaki izobrazbi, enakih delovnih izkušnjah in na enakem delovnem mestu pa je ta odstotek med letoma 2005 – 2015, še višji in znaša 15%). Prav zato, pravi Pavlič, nas rezultati raziskave "ne morejo in ne smejo presenetiti , moramo pa jih razumeti kot skrajne opozorilo za začetek dejanskega zagotavljanja enakih možnosti (mladih) žensk na trgu dela." 

Nezadovoljstvo mladih žensk s trenutno zaposlitvijo je kar 44 % (zadovoljnih je le 56% žensk). "Ta velika številka je gotovo tudi odraz zgoraj orisanega kompleksnega stanja, ki ga je kot takšnega potrebno tudi naslavljati in se z njim celostno spopadati" meni Ana Pavlič, komentar pa nadaljuje z ugotovitvijo, da podatki ankete kažejo na to, da se "neenakosti na trgu delovne sile namreč pričnejo že v procesih socializacije, ko se ženske spodbuja v točno določene igre, ki naj bi bile bližje njihovi naravi, v ostalih življenjskih etapah pa se samo še stopnjuje."  Po njenem mnenju ravno od tod izvira velik delež žensk v skrbniških, storitvenih in vzgojno-izobraževalnih sektorjih. Nadalje ugotavlja, da so "pričevanja anketirank, ki so v kratkem času vstopa na trg, ali pa celo ob samem vstopu (na razgovorih za službo in v neformalnih pogovorih), začutile drugačno obravnavo preko vprašanj o njihovih načrtih glede morebitnih nosečnostih, ali pa otrocih ki jih morebiti že imajo, pokazatelj da kljub pravni osnovi Zakona o enakih možnostih moških in žensk (ZEMŽM), dejanske praktične enakosti spolov v Sloveniji še ne živimo." 

Kot drug dokaz za močno zakoreninjene spolno pripisane predstave o ženskih poklicih, ženski naravi in s tem njenimi primarnimi življenjskimi nalogami in omejenimi kariernimi izzivi, vidi v rezultatih, kjer so navedene izkušnje mladih iskalk zaposlitve v inženirskih poklicih, ki zgodovinsko veljajo za tradicionalno moška. "Je pa ta miselnost še vedno prisotna in se anketirankam zdi nepremostljiva ovira za napredovanja znotraj sektorja." zaključuje misel. 

Vendar pa najde tudi pozitivno dejstvo, ki se je izkazalo skozi anketo in sicer pozdravlja progresivnost mladih žensk, ki so, ne glede na neenako obravnavo, ki so je bile deležne, same zaznale potrebo po uvedbi kvot za enakovredno zastopanost žensk, kot tudi potrebo o anonimizaciji prijav na delovno mesto, s čemer bi se lahko izognili dokazani (ne)zavedni pristranski delodajalcev pri zaposlovanju moških. 

"V tem smislu moramo tudi razumeti velik odstotek deklet (25%), ki je kot izboljšanje možnosti na trgu dela za mlade ženske na drugo mesto postavilo »več promocije za tradicionalno »moško-tehnične« poklice med dekleti«. K temu dodajmo še 75 % žensk, ki meni, da so njihove možnosti na trgu dela slabše od moških, pri čemer moramo poudariti, da je potrebno ženskam pomagati odpirati vrata v dolgo zaprt moški svet, ne zgolj zato, ker se s tem povečujejo možnosti njihovega zaposlovanja, temveč predvsem zato, ker je to njihova demokratična pravica. Dolžnost družbe in politike pa je, da omogoči nemoteno izvajanje te pravice." podobno kot Tea Jarc ugotavlja tudi Ana Pavlič.

Rezultati ankete Mlade ženske na trgu dela so dostopni tukaj.

Vir: Zavod Nefiks in uredništvo mlad.si

Ilustracija: Audrey Lee