Problematika sodobnih žensk je precej drugačna, kot je bila nekoč, ko so imele ženske predvsem vlogo matere in gospodinje, danes pa se je njihov repertoar močno povečal. ” Ženska danes ni obremenjena samo “dvojno”, kot smo rekli za dom in kariero, družba od nje zahteva še popolni videz in duhovno globino.” Kako kot družba dojemamo lepotne ideale, kdaj smo postali tako močno obremenjeni z načinom zdravega prehranjevanja in zakaj lepo telo ni nujno tudi zdravo, nam je v obširnem intervjuju zaupala dr. Lucija Čevnik, svetovalka na področju (telesne) samopodobe in čutne vzgoje.

Ste predavateljica in svetovalka na področju (telesne) samopodobe in čutne vzgoje. Kaj vas je spodbudilo k zanimanju teme telesa, ki ga je naša družba med vsemi vrednotami postavila zelo visoko?

Dobro ste ocenili! Telesu pripada visoko mesto na hierarhiji vrednot. In če bi to malce satirično pokomentirala z jezikom ekonomije, bi zanj lahko rekli, da je njegovo gibanje zelo »pozitivno«, saj se zdi, da na tej vrednotni hierarhiji leze više in više. Čedalje bolj smo obremenjeni s tem, kako se kažemo svetu. Žal pa so odstopanja od realnih, če hočete povprečnih genetskih danosti naših teles ter »standardi« lepotnih idealov, vedno večja. Lepotni ideal danes predstavlja telo, ki je večno mlado, se torej ne stara, je vitko, fit, brez telesnih nepravilnosti in vedno sexy ter zapeljivo. Vendar ljudje se staramo, to je dejstvo in smo si različni. In če sedaj želimo svoje telo preoblikovati in ohranjati v skladu s sugeriranimi lepotnimi ideali, bomo morali vlagati ogromno energije, časa in denarja, da bi se lahko zoperstavili naravi in njenim procesom. Največkrat gre seveda za neuspešen trud, ki pa obenem poganja vso kozmetično, lepotno in modno industrijo. Takoj, ko bi se začeli ljudje dobro počutiti v svoji koži, bi to predstavljajo njihov ekonomski propad.

Tudi pri svojem delu sem se pogosto srečujem z negativno telesno samopodobo. Pri mladih, s katerimi sem delala v mladinskem centru, se je to pokazala kot zelo v nebo vpijajoča tema, ki jih je bremenila, po drugi strani pa niso imeli sogovornika, niti pravih informacij npr. kako neka medijska podoba lepotnega ideala sploh nastaja. Ko sem vodila mladinsko posvetovalnico TI, smo se zelo pogosto pogovarjali o teh temah. Mogoče me je ravno to napeljalo, da sem začela to področje bolj poglobljeno raziskovati. Kaj točno je telesna samopodoba? Gre za notranje, emocionalno doživljanje svojega telesa, ne zgolj za neko zunanjo podobo, ampak predvsem za občutke. Kako se počutimo v svojem telesu: ali smo zadovoljni s tem kar vidimo v ogledalu ali bi želeli to svojo podobo spremeniti? Do kakšne mere nas ta podoba nervira, ustavlja v življenju, hromi, potiska v ozadje – je torej to nekaj obremenjujočega in koliko znamo sprejeti svoje telo z vsemi njegovimi povprečnostmi, spremembami, drugačnostjo? Tukaj se kaže, koliko smo dejansko obremenjeni s svojo telesnostjo in videzom. Predvsem smo obremenjeni s tem, kako nas vidijo drugi.

Kot strokovnjakinja s področja telesne samopodobe ste sodelovali tudi z Mladinsko mrežo MaMa, kjer ste v sklopu projekta Mladim vodili delavnico Socialne veščine med mladimi? Kakšen je bil odziv in kolikšno je zanimanje s strani mladih za tovrstne teme?

Na delavnice mladi pridejo z neko že oblikovano predstavo, pogosto tudi predsodki in stereotipi. Ti so povezani s tem, kako sami gledajo nase, kot tudi glede samega dojemanja lepotnih idealov in uporabe lepotnih praks. Na koncu delavnic in v procesu evalvacije pa zanimivo izražajo občutke, da jih vse skupaj malo pretreslo in streslo njihov pogled na dosedanji koncept razumevanja »telesnega« sveta. Na lepotne ideale začnejo gledati malo drugače, tudi z drugega zornega kota. Bolj kritično. Če so jih prej poveličevali in jim sledili, skozi delavnice začnejo bolj objektivno gledati na to, kako te podobe nastajajo. Spoznajo ozadje medijskih pasti in negativnih vplivov. Razumejo, kako so lepotni ideali kreirani skozi pred in post-produkcijo, stiliste, fotografe, grafične obdelave in se dejansko zavejo tega, da ta ideal kot tak, sploh ne obstaja, ampak je zgolj konstrukt. Zelo pomembno se mi zdi, da dobijo ta pogled v ozadje. Mladim manjkajo reference za objektivno in kritično razmišljanje o teh zadevah, saj gledajo na lepotne ideale preveč idealizirano. S temi medijskimi podobami se poskušajo identificirati, kar vodi v začaran krog neprestanega občutka, da takšni kot smo, preprosto nismo dovolj dobri. Ravno to notranje nezadovoljstvo pa nas znova in znova žene, da trošimo za različne produkte in prakse, da bi vendarle preoblikovali svoje telo in dosegli te ideale, ampak smo vedno znova razočarani.

Mlade ženske, ki so se izobrazile v družbi enakih možnosti in so osveščene o položaju moških in žensk, imajo v partnerstvu in osebni karieri pogosto višja pričakovanja, kot so jih imele naše matere. Kje pri vašem delu opažate največ izzivov, s katerimi se danes srečujejo mlade ženske?

Ja, časi so se spremenili. Ženske imamo danes več možnosti, kot smo jih imele kadarkoli v zgodovini. Kljub temu pa določene neenakosti še vedno ostajajo. Na primer, še vedno obstajajo tradicionalno ženski poklici, ki so slabše plačani, še vedno je manj žensk v politiki in na najvišjih položajih gospodarskih družb. Več je brezposelnosti med izobraženimi ženskami, kot moškimi. Neenakost pa obstaja tudi znotraj zasebnega življenja. Večji del družinskega življenja, kar se tiče skrbi za otroke in gospodinjstva, še vedno pade na ženske. V neki raziskavi je bilo izpostavljeno, da moškim družinsko življenje predstavlja prostor razbremenjevanja, ženskam pa ravno obratno, okolje, ki jih dodatno obremenjuje. Čeprav se, seveda, čedalje bolj spreminja tudi vloga moških.

Predvsem je problematična idealizirana podoba popolne in vsestranske ženske, ki je pretekla obdobja oz. tradicionalnejša okolja niso poznala. Ženska mora danes biti odlična multikulturna kuharica, mama, ki obvlada zakonitosti različnih vzgojnih pristopov, poduhovljena joga učenka, z uspešno kariero in ob tem mora biti vedno tudi urejena, mlada, zapeljiva in nasmejana. Nemogoče zahteve. Tako ženska danes ni obremenjena samo »dvojno«, kot smo rekli za dom in kariero, družba od nje zahteva še popolni videz in duhovno globino. Tako kot je rekla Naomi Wolf, danes imamo ženske več pravic kot kdaj koli, v svojih telesih pa se pogosto počutimo slabše, kot naše babice brez osnovnih človekovih pravic.

»Enakost« drugače kot za ženske (več izobrazbe, manj gospodinjskega dela) za moške pogosto pomeni – več odpovedovanja karieri, več konkurence, več očetovske vloge, več gospodinjskega dela. Kako po vašem mnenju spreminjanje vloge mladih moških vpliva na moško samopodobo danes?

Vloga moških se je precej spremenila, sploh če pogledamo prejšnji sistem. Moški so vedno bolj vpeti in vključeni v družinsko življenje, več se posvečajo svojim otrokom, npr. več moških se odloči za očetovski dopust, aktivno so udeleženi tudi v gospodinjstvo. Vendar raziskave še vedno kažejo, da moški opravljajo »ta lažji« in »bolj simpatični« del gospodinjskih nalog. Po drugi strani pa ta postmoderna moška vključenost vseeno predstavlja bolj enakopravno porazdelitev vlog, kar žensko gotovo razbremenjuje. Kar pa se tiče moške samopodobe menim, da ta odmik od strogosti patriarhalno usmerjenega patra familiasa, vsekakor pozitivno vpliva na moško samodoživljanje in njihovo čutenje. Preobrat se je zgodil predvsem na področju večje družbene tolerantnosti do njihovega izražanja čustev. Ni več nujno, da moški predstavlja trd kamen, ki se nikoli ne joče, zaupa, ga je strah, se nikoli čustveno ne odpre svojemu otroku. Danes je prav skozi spreminjanja te plati moškosti vendarle tudi njim »dovoljeno«, da lahko izražajo svoja najgloblja čustva. Kar ni le osvobajajoče in koristno, je tudi terapevtsko. S tega vidika ocenjujem, da to pozitivno vpliva tudi na njihovo samopodobo.

Ukvarjate se tudi s čutno vzgojo. Kaj je to?

Pri svojem delu se predvsem osredotočam na vzgojo, oziroma čutenje otroka, reševanje konfliktnih situacij, ki nastajajo med generacijami, najpogosteje med starši in otroki. Pogosto gre za velik razkorak, ker ne slišijo drug drugega. V prvi vrsti so tukaj težava starši sami in vzgoja. Starši vedno nastopajo z vidika nekoga, ki je avtoriteta, nekoga ki sme, ki ve, ki ima pravico ukazovati in vsiljevati svoja prepričanja in svoje cilje, ampak tudi otrok ima tukaj svoje poslanstvo. Ne govorim, da mu moramo vse pustiti, ampak predvsem da ozavestimo, kaj počnemo, ko se postavimo v pozicijo nekoga, ki »vzgaja«. Skozi to nezavedno prenašamo svoje vzorce, svojo dediščino, ki smo jo sami podedovali od svojih staršev in velikokrat delamo otrokom zelo veliko škodo, ker ga sploh ne vidimo takšnega kot je, niti ne razumemo situacije, zakaj je tako odreagiral. Ideja je, da ga ne idealiziramo, da ga ne zatiramo, ampak da mu pustimo biti to, kar je in znamo to prepoznati.

Iz prevelikih pričakovanj staršev pogosto izvirajo tudi motnje hranjenja. Če ti nekdo vseskozi govori, da si ti najboljši in najlepši in ko se enkrat znajdeš v realnem svetu s sovrstniki, s katerimi nehote tudi tekmuješ ugotoviš, da mogoče nisi tako poseben in idealen, kot so ti ves čas govorili. In tukaj se pojavi ogromno strahu pred neuspehom. Motnje hranjenja kot take, so povezana s hrano, ker ta postane sredstvo preko katere poskušamo reševati naše čustvene in psihološke probleme. Motnje hranjenja so klic na pomoč.

Ena izmed vsakodnevnih tem, ki posledično vplivajo na našo (telesno) samopodobo je danes postalo tudi zdravo prehranjevanje. Kako vzor do hrane, ki ga mladi prejmejo doma, vpliva na njihov odnos do prehranjevanja?

Način prehranjevanja, kako mi doživljamo hrano, kaj nam hrana pomeni, to dobimo od primarne družine. Recimo mama, ki se neprestano obremenjuje s svojo telesno samopodobo, s tem kaj poje, gotovo ne bo dober vzgled svoji hčerki in bo ta slej ali prej te vzorce prenesla tudi nase. Zato je pomembno, da je miza prostor, kjer normalno komuniciramo, sprejemamo drug drugega in se ne obtožujemo. Miza simbolizira starodavno »ognjišče«, okoli katerega se družimo in ustvarimo neko zdravo domačnost in varno okolje. Zakaj hrana? Ker je legitimno sredstvo. Toliko, kot se danes govori o hrani se ni še nikoli. Če pogledamo: od odprtih kuhinj, kulinaričnih potepanj po TV, kuharskih tečajev, reklamiranja zdrave prehrane, celo surovo meso na jumbo plakatih se več nikomur ne zdi sporno… Vse gre v smislu: povej mi kaj ješ in povem ti kdo si. To, da smo močno obremenjeni z načinom prehranjevanja ne predstavlja nič posebnega in prav zato hrana postane legitimno sredstvo tudi za tiste mlade, ki skozi njo precej izmuzljivo in latentno poskušajo izražati svoje nezadovoljene ali nesrečane čustvene potrebe. Hrana tako postane način, skozi katerega kličemo po sprejemanju, ljubezni in videnosti.

Danes obstaja kopica bolj ali manj strokovnih priročnikov, svetovalnih kolumn, člankov in podobno, kamor se obračajo dekleta in mlade ženske, željne konkretnih nasvetov in vodil v življenju. Ste sami zagovornica tovrstnega iskanja odgovorov na lastna vprašanja?

Mislim, da v vsakem primeru, če iščeš nek odgovor, če raziskuješ, zakaj se počutiš kot se, imaš občutek da bi moral kaj spremeniti, to pozdravljam. Seveda je veliko zavajajočih informacij. Problematične so lepotne revije, kjer imamo na eni strani zdravo prehrano in zdrave prehranjevalne navade, po drugi strani pa se pojavlja ogromno informacij in sugestij, kako tudi na nezdrav način ustvariti popolno telo. Pojavlja se ogromno kontradiktornih informacij. Veliko več bi morali narediti na preventivi, ki pa je sedaj praktično ni.

Kaj vi svetujete mladim? S kakšnimi temami se mladi obračajo na vas?

Predvsem jih poskušam soočiti z njimi samimi. Jim pokazati, da z njimi ni kaj narobe. Da nihče ni popoln ter da vsi živimo v telesih, ki so si različna, ne glede na to, kaj poskušamo z njimi oz. iz njih narediti. Prizadevam si jih navdušiti za cilj, ki je zdravo in ne zgolj lepo telo. Če skrbimo za zdravo telo, bo naše telo tudi lepo. Ohranjali bomo svoje notranje telesno ravnovesje. Kadar pa skrbimo le za lepo telo, pa z uporabo raznih lepotnih praks, telesu pogosto tudi škodimo, si povzročamo bolečino, poškodbe in bolezni.

Name se obračajo predvsem mladi, ki so naleteli na težavo in sedaj iščejo pot, kako bi jo premagali, rešili. Najpogosteje se srečujem s prekinitvijo komunikacije med mladostniki in starši. Pogovarjamo se o tegobah in težavah odraščanja. Medvrstniškimi spori. Najpogosteje pa seveda o telesni samopodobi, ki je pri večini mladostnikov žal, že pregovorno slaba. Veliko je takšnih, ki so zelo obremenjeni, kaj si o njih, njihovemu videzu mislijo vrstniki. Kadar so prisotne opazke, kritike, mladi res trpijo in prav je, če se takrat s kom pogovorijo.

V veliki meri je prav od družine odvisno, kakšna bo samopodoba človeka v njegovem kasnejšem življenjskem obdobju. Pomembno vlogo v življenju mladih pa imajo tudi organizacije za mlade (npr. mladinski centri), kjer mladi aktivno preživljajo prosti čas. Menite, da se v tem okolju dovolj naslavlja omenjene teme?

Mislim, da je tega bistveno premalo. Preventive praktično ni. Seveda se je težko zoperstaviti modnim in kozmetičnim lobijem, vendar bi lahko kaj več naredili v okviru izobraževalnega sistema, saj je teh fenomenov obremenjenosti z videzom in samih motenj hranjenja, v najrazličnejših oblikah, vse več in več. Ko enkrat pride do motenj hranjenja, resnih težav, gre le še za klinično obravnavo. Ni dovolj poudarka na preventivi, mlade se ne opozarja na medijske pasti, v katere se lahko hitro ujamejo. Obstaja neko splošno vzdušje navidezne »varnosti« in »smiselnosti«, znotraj katerega imamo občutek, da če vsi to počnejo, je to legitimno in dobro tudi za nas, kar pa seveda ni nujno. Če danes lepotne operacije ponujajo kar v nagradnih igrah na radiu in ti lahko vsaka kozmetičarka brizga botulin, ki velja za enega najbolj strupenih živčnih plinov, to še ne pomeni, da je stvar varna, smiselna in sploh potrebna. Če pogledamo na uporabo lepotnih praks v zgodovini ter razvijemo do njih neko objektivno distanco -npr. od povijanja nog na Kitajskem, do nošenja steznikov, se čudimo, kako so lahko bili ljudje tako slepi v svoji norosti. Nismo pa sposobni uvideti, da nam tudi danes nošenje visokih pet, kirurško preoblikovanje zdravih in normalnih telesnih delov, uporaba diuretikov za hujšanje in steroidov za povečanje mišične mase, predstavlja tveganje za naše zdravje. Koliko smo pripravljeni tvegati, da bi pritegnili poglede?

Kakšen je po vašem mnenju zdrav odnos do telesa in kaj vam pomeni zdrava/lepa samopodoba?

Pozitivna samopodoba odraža samozavest, da se v svojem telesu, kakršno pač že je, počutimo dobro. To je edini dom za katerega se res splača skrbeti. S skrbjo, mislim na zdrav življenjski slog. Brez pretiravanj. Seveda je prav, da telo krasimo, da ga negujemo, da poskrbimo, da je vitalno, vendar kot sem omenila na začetku, je potrebno pretehtati koliko časa, energije in denarja namenimo temu, da ne gre za neko obsedenost, kjer je pomembna samo zunanjost. Važen je cilj, kateremu sledimo in ta cilj naj bo zdravo in ne zgolj lepo telo. Noge nam niso bile danes zato, da si merimo obseg bokov, temveč zato, da nas nosijo po svetu.

Pomembno je tudi, da vlagamo v stvari, za katere se nam ne bo potrebno pretirano boriti, ko bomo stari, da se poskušamo čim bolj distancirati od lepotnih revij, oddaj, ki pretirano poudarjajo lepotne ideale, ker vse raziskave kažejo, da že kratkotrajna izpostavljenost lepotnim idealom v npr. revijah, občutno slabša našo samopodobo. Prav je tudi, da si zavestno omejimo čas, ki ga preživimo pred ogledalom.

Zelo problematična so danes tudi socialna omrežja, saj nihče več ne objavlja realnih fotografij, ampak gre za predelavo teh podob in potem posledično za ocenjevanje svoje vrednosti na podlagi »lajkov«, ki jih prejmemo za takšno podobo.

K boljši samopodobi prispevamo tudi, če se izogibamo zavestnega komentiranja telesnega videza sebe in drugih, da deklicam damo kompliment, ki ni povezan z zunanjim videzom. Deklicam namreč vsi govorimo, da so lepe, luštne, simpatične, princeske. In to so pomembna sporočila, ki jih dobimo že kot otroci in jih nato ponotranjimo – biti moraš lepa. To nas potem usmerja celo življenje.

Pa morda za konec, tudi sama ste uspešna ženska, žena, mati in gotovo tu in tam tudi gospodinja. Kako se vi počutite ob tem?

Ne samo tu in tam! Doma imam tudi kmetijo. Vsak dan sem gospodinja! Velikokrat je v ta tempo seveda vključeno tudi odrekanje, kombiniranje, usklajevanje. Večkrat ostane kaj »zadaj«, kdaj je na sporedu tudi kašna neprespana noč. Ampak vse to je ok, vse to je del življenja, ki ima neke pozitivne posledice, neka nova občutja in spoznanja. Res se mi zdi, da delam dobro delo, ko poskušam osveščati tako starše, kot mlade in ne nazadnje tudi strokovne delavce, o negativnih razsežnostih medijsko sugeriranih lepotnih idealov, ki so danes postavljeni tako visoko in nedosegljivo. Trudim se vplivati na zavedanje, koliko škode delamo sami sebi. Poskušam prepričati mlade, da se imajo radi, da nihče ni popoln, da ni nič narobe, če imamo česa preveč ali premalo, ampak da je telo super instrument, ki nam ni bil dan zato, da se kažemo drugim, ampak da z njim raziskujemo svet, v njem in z njim uživamo, spoznavamo stvari in se počutimo udobno in varno.

Foto: Tilyen Mucik