Približujemo se koncu Evropskega tedna mobilnosti. Kaj je trajnostna mobilnost, kako jo lahko dosežemo, kje imata trajnostna mobilnost in etični nakup stično točko, koliko smo v Sloveniji ozaveščeni glede trajnosti? Našteli smo le nekaj vprašanj, na katera nam je odgovarjala Živa Kavka Gobbo, presednica društva Focus, ki je, kot imajo zapisano na svoji spletni strani »samostojna, nevladna, nepolitična in nepridobitna okoljska organizacija, ki deluje na področju podnebnih sprememb. S svojim delom in zgledom želimo pokazati, da je lahko vsak od nas okoljsko in družbeno odgovoren.« Živa je v svojih odgovorih jasna: trajnostna mobilnost ni vzdržna, če jo pojmujemo in udejanjamo ali opozarjamo na njen pomen zgolj v tednu, nemenjenem pomenu trajnostne mobilnosti, postane mora del našega vsakdana skozi celo leto. Vendar na kakšen način in zakaj? 

»Misli globalno, deluj lokalno«, kako si razlagate ta rek?

Kot posamezniki in skupnosti smo neločljivo povezani v mrežo življenja na našem planetu. Naša dejanja vplivajo na ljudi po celem svetu. Na primer, če se jaz obnašam okolju prijazno doma, na lokalni ravni, sem politično aktivna ali pa družbeno aktivna v lokalnem okolju, to prispeva k širši dobrobiti oziroma vsaj ne škodim. Ravno tako, če se vedem razsipno, kupujem stvari znamk dvomljive kakovosti in takih, ki izkoriščajo delovno silo in otroke zato, da lahko mi kupujemo poceni. Tudi v tem primeru moja dejanja vplivajo na ljudi, ki so pogosto na drugih koncih sveta. 

Konec koncev smo že zjutraj pri zajtrku povezani z velikim delom sveta – kava, čaj, banane, čokolada, skoraj vseprisotno palmovo olje, sladkor. Gre za sestavine, ki jih redno uživamo, nobena od njih pa ne uspeva v našem podnebju. Vsaka od teh surovin ima lahko velike negativne učinke na okolje in ljudi preko dobavnih verig, načinov proizvodnje in odnosa do ljudi, ki so vpleteni v procese pridelave. Vsak od teh pridelkov je delovno intenziven, zahteva velik vložek človeškega dela, ki ga ne moremo nadomestiti s stroji. Primer: kakav raste skozi vse leto, plodovi na istem drevesu obrodijo ob različnem času. Da ne govorim o podnebnih spremembah, kjer veliki izpusti toplogrednih plinov vplivajo na podnebje celotnega planeta. 

Torej, tudi s tem, ko pasivno sprejemamo sistem, ga pravzaprav na nek način ohranjamo. 

Tako je. S tem, ko pasivno sprejemamo sistem, ki ga imamo in le-ta spodbuja individualno uspešnost na račun šibkejših doma in po svetu, smo soudeleženi pri njegovem oblikovanju in vzdrževanju. Zato se je pomembno zavedati, da smo vsi povezani in smo si enaki, hkrati pa sprejemati raznolikost ljudi in narave. Ker pa kot posamezniki ali manjše skupnosti nimamo moči ali orodij, da bi sami spreminjali svet, lahko prispevamo preko dejanj v našem lokalnem okolju. To so lahko spremembe življenjskega stila, potovalnih navad, prehrane, kot tudi bolj aktivna drža v civilni družbi, preko peticij, pobud, volitev… Dobra dejanja in povezovanje so viralni. 

Filozof, dr. Slavoj Žižek je dejal: "Greta Thunberg točno ve, da nam znanost sporoča čisto dovolj, kaj se dogaja z našim okoljem. In Greta je tukaj čista Antigona, v smislu: brez bedarij, prosim, jaz zelo resno jemljem, kaj nam znanost govori." Kako pa vi komentirate to kampanjo svetovnih razsežnosti? 

Skrajni čas je, da smo se ljudje zbudili iz pasivnosti. Kaže, da je bila dovolj Gretina iskrica, da je poudarila in povezala - ne samo mlade ljudi po celem svetu, saj gre za njihovo, vašo prihodnost. Odrasli smo probleme povzročili in jih vzdržujemo. Vpeti smo v okorele miselne vzorce in predstavo o tem, kakšen svet je možen. Mladi pa imate možnost in sposobnost zamišljanja drugačnega sveta, ki bo vsem nam omogočil kakovostno življenje tudi v prihodnje, pri čemer je kakovost življenja v procesu redefinicije. Tudi v Sloveniji je gibanje Mladi za podnebno pravičnost aktivno in razširjeno. Mladi ste dokazali, da vam je mar in da želite – ter zahtevate – trajnostno prihodnost zase in za vse, ki prihajajo za nami. Priznanje mladim in gibanju petki za prihodnost je tudi priznanje Ambasador vesti, ki ga je podelil Amnesty International in potrjuje pomen in moč teh dejanj.  

Čas je tak, da je neposredno soočenje z dejstvi, ki jih poudarja in zagovarja več kot 90 % svetovnih znanstvenikov, ki delujejo tako ali drugače na področju podnebnih sprememb, nujno.  Neposredno nagovarjanje in predstavljanje stanja našega planeta vsem, ki ga sooblikujemo, je tako več kot potrebno. Ni več časa za leporečenje. 

Pa je dovolj le opozarjanje? 

Gibanje mladih, ki jih je povezala in spodbudila tudi Greta, povezuje mlade po celem svetu ob ohranjanju raznolikosti, pa vendar z istim ciljem – dovolj je bilo izkoriščanja ljudi in okolja. Pripravljenosti za delovanje za boljši svet je veliko, moramo pa vzpostaviti stanje, ko bo možno to tudi uveljavljati. Prav zato delujemo tudi na področju politik, ki nam dajejo okvire, v katerih (lahko) delujemo. Globalna razsežnost potrjuje, da je človeštvo eno in, da se mladi s svojimi aktivnostmi povezujejo povsod. 

Žižek ob požarih v Amazoniji poudarja tudi to, da se moramo zavedati, da smo skupnost in ne zgolj posamezniki. Zavedati se moramo, da z »zelenenjem« posameznih življenjskih stilov in kozmetičnimi popravki sedanjega sistema ne bomo dosegli večjih sprememb. Seveda je potrebno doseči spremembe tudi v vsakdanjem načinu življenja posameznikov, pa vendarle morajo biti spremembe strukturne narave. To pomeni tudi drugačno strukturo, organizacijo naše družbe in posledično načina življenja. 

Mobilnost mladih v 21. stoletju je nekaj samoumevnega. Promet pa je sektor z najhitreje rastočimi izpusti CO₂, ki povzročajo spreminjanje podnebja. Kaj lahko mladi storimo za zmanjšanje CO₂ v praksi in hkrati ohranimo samoumevnost mobilnosti? Kakšni so primeri dobrih praks iz tujine in pri nas? 

Mobilnost je lahko na krajše razdalje tudi nemotorizirana (hoja, kotalke, rolerji, kolesa, skiroji in še kaj) ali vsaj na električni pogon, pri čemer bi morala biti elektrika pridobljena iz obnovljivih virov. Dandanes je že veliko finančnih podpor za gradnjo sončnih elektrarn, zato bi veljalo spodbuditi starše ali skupnost k vgradnji sončne elektrarne. Nekateri pa se s kolesom podajo celo okoli sveta. Javni prevoz je pomemben element pri ohranjanju suverenosti pri mobilnosti. Vlaki in avtobusi so realna opcija, ne samo za mlade. Potrebno pa je pogledati širše, v samo strukturo prevažanja: imamo npr. možnost deljenja prevozov ali celo skupno lastništvo prevoznih sredstev.  

Poleg tega pa imamo dandanes v žepih mini računalnike, ki nam omogočajo komunikacijo preko velikih razdalj, ne da bi se fizično premaknili na drug konec sveta. Sicer je res, da je neposredna izkušnja neprecenljiva in nezamenljiva. Zato pa si je potrebno vzeti čas za pomembne stvari in ceniti tudi pot in ne zgolj cilj. 

Večina energije, ki jo uporabljamo danes, izvira iz fosilnih goriv. Energetski sistemi prihodnosti morajo temeljiti na uravnoteženi mešanici učinkovite rabe energije, obnovljivih virov energije, decentraliziranih omrežij ter trajnostnega življenjskega sloga. Kje, na lestvici trajnosti, je po vašem mnenju Slovenija? 

Prva koraka sta zmanjšanje potrebe in učinkovita raba energije, sledi pa raba obnovljivih virov, tudi decentralizirana. Govorimo lahko o demokratizaciji energije, kjer je več uporabnikov tudi lastnikov proizvodnih enot energije. Z razpršenim lastništvom dosežemo tudi večji vpliv na energijo, ki jo potrebujemo in večjo samozadostnost skupnosti. 

Slovenija je storila že nekaj korakov, predvsem na področju zakonodaje. Ta omogoča tudi razpršeno lastništvo proizvodnje energije – posamezniki lahko sami postavijo mini elektrarne; skupnosti so lahko skupaj lastniki manjših proizvodnih enot. Vse več je iniciativ, ki si želijo in tudi že postavljajo svoje obrate. Tudi gospodarstvo delno sledi temu, saj financirajo postavitev skupnostnih sončnih elektrarn, kar sofinancira tudi Ekosklad. 

Še vedno pa počasi capljamo na področju obnovljivih virov. Energetska mešanica Slovenije je namreč še vedno zastarela; približno ena tretjina energije prihaja iz premoga, ena tretjina iz jedrske energije in zadnja iz velikih hidroelektrarn. Obnovljivi viri predstavljajo za enkrat še vedno manj kot 2 % vse energije, ki jo proizvedemo. 

Energetski sektor bi morali razogljičiti že do 2030 (konec premoga), do 2040 pa še vse ostale vire, na primer plin. Tukaj je še veliko ovir, saj sedanje energetske politike take ambicioznosti in potrebe ne dosegajo. Zato je nujen pritisk na politike, med drugim tudi preko pozivov kot je Podnebna kriza.  

Ali smo Slovenci dovolj ozaveščeni o področju trajnostne mobilnosti? Kakšni so načrti za prihodnost? 

Za večino Slovencev je avtomobil še vedno edini način potovanja. Sodimo med najbolj motorizirane narode v Evropi, saj kar 86 % kopnih poti opravimo z avtomobilom, kar nas uvršča na tretje mesto v Evropski uniji. V povprečju slovenska družina za mobilnost porabi 16 % družinskega prihodka – kar je največ v EU-28. Netrajnostno vedenje posameznika in gospodinjstev pa je vsekakor posledica napačnih odločitev snovalcev politik, ki so vrsto let le gradili cestno infrastrukturo in  zapostavljali javni potniški promet do te mere, da ima danes zelo malo uporabnikov in še vedno ni dovolj privlačen, da bi bil prva izbira za vsakodnevne opravke na daljših relacijah. Ne bo pa dovolj zgolj uvajati alternativ, kot so javni potniški promet in dobre kolesarske povezave, potovanja z avtomobilom je potrebno narediti manj udobna in manj privlačna. Veliko lahko naredijo občine same z oteževanjem parkiranja in omejevanjem hitrost ter vlaganji v dobro kolesarsko infrastrukturo ter ustvarjanjem dobrih pogojev za varno pešačenje. Potrebno pa je vzpostaviti tudi inovativne oblike prevoza za ranljive skupine, kot so upokojenci in gibalno ovirani, recimo s prevozi na klic. Avtomobil mora postati nekaj, kar koristimo le takrat, ko poti ne moremo opraviti na noben drug način in ni v lasti vsakega gospodinjstva, temveč moramo poiskati načine za deljeno rabo avtomobila, na primer t. i. car-sharing.   

Vplivi potrošniškega življenjskega sloga so občutni povsod po svetu. Kakšen pa je »trajnostni potrošnik« 21. stoletja? 

Trajnostni potrošnik je tisti, ki se v prvem koraku zaveda, da s svojim načinom trošenja vpliva na mreže ljudi in okolja po celem svetu. Zaveda se tudi, da na naše želje po nakupih in imetju vpliva močna oglaševalska industrija, ki želi, da smo nesrečni posamezniki. Le tako lahko preko oglaševanja vrednot (oglasi sporočajo, da bomo po nakupu določenega izdelka bolj sprejeti, lepši, bolj uspešni, družine bodo srečne) vzbujajo občutek, da bo nakup prispeval k dvigu kakovosti življenja. 

Ob želji po nakupu se najprej vpraša, ali nekaj sploh potrebuje in zakaj si izdelek želi. Če je odgovor pozitiven, razmisli, ali lahko kakšen izdelek ponovno uporabi, predela, si izposodi. Razmisli o potrebi po individualnem lastništvu predmeta v nasprotju z uporabo predmeta. Imamo na voljo več oblik izmenjav; tako oblek, kot tudi knjig, semen in drugih predmetov, knjižnice za knjige, vendar tudi za reči, kot je na primer knjižnica reči, ter manjše socialne mreže prijateljev in sorodnikov. Če to ni mogoče, naj bo izdelek popravljen, predelan, recikliran in nato ekološkega izvora ter pravične trgovine. Če to ne gre, razmislimo o količinah in o morebitnem skupnem lastništvu. Trajnostni potrošnik noče preko nakupov uničevati okolja in skupnosti ter kršiti človekovih pravic, zato kupuje manj ter se pozanima kaj stoji za izdelki.  

Govorite o etičnem nakupu? Je sploh možen? 

Trgovina obstaja skoraj odkar obstaja človek. Cilj je izmenjava stvari. Lahko tudi za menjalno sredstvo, kar je danes denar, vendar za stvari, ki jih dejansko potrebujemo. Etičen nakup bi moral biti normalen nakup. Obstaja pa neetičen nakup, to je nakup, ki povzroča škodo na ljudeh in okolju. Čokolada, v katere pridelavo so vpleteni otroci sužnji, zagotovo ni etična. Izdelek, ki vsebuje palmovo olje, ne more biti etičen. Vendar se je potrebno zavedati, da ne moremo kot posamezniki spremeniti sveta. Zato se je potrebno povezovati in zahtevati tudi izdelke, ki so pravični ter narejeni brez izkoriščanja. Etičen nakup je torej nakup iz pravične trgovine, brez embalaže, premišljen, najbolj pa seveda tisti, ki ga ni. 

Kaj po vašem mnenju ljudi najbolj spodbudi k premisleku o izbiri trajnostnih alternativ? 

Želja po boljšem svetu in kakovostnem življenju, občutek odgovornosti za soustvarjanje prihodnosti, potreba po povezovanju. Občutek prenasičenosti v času turbokapitalističnega poudarjanja posameznika in prelaganja odgovornosti na državljane kot potrošnike, je tudi eden elementov, ki nas lahko spodbudijo k drugačnem vedenju, a se moramo tega najprej zavedati. 

Kako pa vi osebno poskrbite za trajnostno mobilnost? 

V službo se vozim s kolesom skozi celo leto, ne glede na vremenske razmere. Če ne morem s kolesom, se poslužujem javnega prevoza. Na izlete ali na obisk k sorodnikom grem pogosto z javnim prevozom - z avtobusoma ali vlakom-, ali pa si delim prevoz; ponudim jaz ali pa se pridružim drugim, preko portala prevoz.org. V preteklosti sem tudi veliko preštopala, tako po Sloveniji, kot tudi po Evropi. V projektu Moja revolucija, gremo npr. s skupino mladih na Poljsko z vlakom. 

Tudi svoja otroka skušam navaditi na premikanje peš, s kolesom ali z avtobusom, predvsem po Ljubljani. Vsekakor pa čim manj z avtomobilom. Malce težji oreh so moji vrstniki, katere pa vseeno vztrajno spodbujam k bolj vzdržnem življenjskem slogu. 

Kaj bi priporočili mladim, ki si želijo sprememb in tudi vedo, kako jih doseči? Kako naj se aktivirajo? 

Prva sestavina je povezovanje. Priključijo se lahko gibanju Mladi za podnebno pravičnost, ki deluje na več ravneh v Sloveniji in v veliko krajih. Tudi skupinam, ki si skupaj prizadevajo za družbene, politične in ekonomske spremembe v lokalnem kraju, šoli, ali širše. 

Povezovanje je pomembno saj obsežnejše spremembe (ki niso vezane zgolj na posameznika) težko dosežemo sami. Vključitev v skupnost, gibanje ali kakšno drugo obliko skupnega delovanja nam omogoči, da združimo znanja in spretnosti ter si tako s skupnimi močmi, v lokalnem okolju ali širše, prizadevamo za pozitivne (politične) spremembe. 

Lahko s prijatelji ali skupnostjo ustvarijo alternativne prakse v svojem okolju. To je lahko prostovoljska pomoč pomoči potrebnim, prebarvanje ali postavite klopce za druženje, sistem izmenjave, urbane vrtičke ipd. Ponekod obstajajo tudi sistemi izmenjave z alternativnimi lokalnimi valutami, tak primer je v Zagorju. 

Lahko sodelujejo tudi preko vključevanja v obstoječe sisteme, kot so participatorni proračun, pošiljajo predloge županom in županjam, ravnateljem in ravnateljicam. Poleg preoblikovanja lokalnih skupnosti, se lahko vključujejo tudi na nacionalni in mednarodni ravni, preko izobraževanja, podnebnih taborov, projektov izmenjav, ki so trajnostno naravnani. Predvsem pa samozavestno zahtevajo spremembe. Povezani lahko dosežejo veliko, kot je razvidno tudi iz gibanja za podnebno pravičnost. 

In če slediva temi mobilnosti, kaj lahko na tem področju naredijo največ? Obstaja kakšen »recept« za trajno mobilnost? 

Če govorimo o receptih, je na področju prometa potrebno zavedanje, da je promet največji vir emisij toplogrednih plinov v Sloveniji in da je to nekaj na kar lahko neposredno vplivamo z izbiro prevoznega sredstva. To je vsekakor lahko pomemben  motivacijski dejavnik. Potreben je tudi premislek o tem ali nam avtomobil res olajšuje življenje ali pa z njegovo uporabo samo hitimo po opravkih. Nas to res osrečuje? Ne bi bilo bolje omejiti potovanj z avtomobilom in poiskati službo, trgovino, možnosti za rekreacijo v lokalnem okolju, kjer lahko pot opravimo peš? Zavedati se je potrebno tudi, da  veliko ljudi ne mara uporabljati avtomobila, pa so v to primorani bodisi zaradi neobstoja linij LPP ali neugodnega voznega reda. Z veseljem bi kupili stanovanje v mestu, pa so ta predraga zato se selijo na obrobja mest in zaklepajo svoje gospodinjstvo v rabo avtomobila za naslednjih 20 in več let. Zato morajo tudi odločevalci problem prekomernih potovanj z avtomobilom nasloviti celostno in vključiti tudi področja, kot je stanovanjska politika, ki se neposredno ne ukvarja s prometom, vendar pa ima velik vpliv na prometne tokove.  Predvsem pa naj se mladi tudi vedejo tako, kot menijo, da je prav in s tem pokažejo, da je kakovostno in polno življenje ne le možno v okvirih našega planeta, temveč tudi zaželeno in zabavno.

Vir: uredništvo mlad.si

Foto: Živa Kavka Gobbo, osebni arhiv